Tomaž me je prosil, naj napišem par vrstic o vsem kaj se mi je dogajalo in kaj se mi dogaja in kako se počutim sedaj po vseh teh dneh. Bila sem na njegovi delavnici  »Kdo sem jaz?« in ker se mi je res dosti dogajalo v tem času, me je povprašal če bi to izkušnjo delila in malo razložila kako sem vse skupaj doživljala v tem času. Hmm priznam malo sem oklevala, saj kako naj to razložim in sem se odločila da povem vse od začetka da bo razumljivo in predvsem vidno kaj se je dogajalo in se še dogaja. Pa začnimo….

Moje življenje je bilo in še zmeraj je zelo razgibano. Kot otrok sem  bila zelo  »svojeglava« bi mnogi rekli, jaz raje rečem posebna. Bila sem oziroma sem še zelo igriv, pozitiven in občutljiv otrok. Vedno sem pokazala kako se počutim. Skozi odraščanje in predvsem puberteto, so mi prigovarjali, da takšna kot sem nisem ok. Vedno so me predstavljali in opisovali kot bi govorili o človeku ki ga jaz ne poznam, bolje rečeno nisem ravno spoznala sebe skozi te besede. Takrat nisem popolnoma vsega razumela in začela sem verjeti tem pripovedim o sebi, kdo in kaj sem in tako izgubila sebe. Odlična igra se je lahko pričela, takšna kot sem ni vredu. Gremo torej preizkusit kako bi najbolje spadala v ta svet. Zgodilo se je mnogo stvari v moji igri spoznavanja. Nekoč mi je bilo vsega dovolj  in stvari so nanesle tako , da sem bila potisnjena v duhovnost ( še večji kaos). Meni je bila to  španska vas, katera me je pa zanimala. Iskala sem rešitev v tem. Torej kot mnogo ostalih sem tudi jaz požirala knjige, hodila na delavnice, spoznavala ogromno ljudi, kateri so nekaj vedeli o vsem malo več od mene. Iskala sem torej rešitev v moji zmešnjavi. Po vsej teoriji ki sem jo požrla in vsem skupaj še to pa vendar ni bilo to. Nisem našla odgovorov, katere sem tako iskala.

Sedaj, ko je minilo osem let od prvih korakov, pa se nekako zlaga. Končno sem spoznala človeka, ki mi je znal dat konkretne odgovore in ni kompliciral o vsej mogoči teoriji. Bila je dolga pot do prvega srečanja. Slišala sem ogromno o Tomažu pri svoji teti, namreč ga pozna že lep čas. Bila sva tudi face book prijatelja, vendar nikoli ni naneslo, da bi se spoznala. Namreč preden je do srečanja prišlo je sigurno minilo vsaj pol leta, namreč se nikoli ne našel prav čas, ali se je pa kaj zalomilo. Verjetno je tako kot pravijo, vse mora dozoret da je potem pot prava. Uspelo nama je torej se spoznat. Bilo je zelo zanimivo, med toliko vprašanji ki sem jih tvorila v glavi, se na koncu nisem spomnila enega. Moja glava je bila popolnoma prazna. Povedal mi je za delavnico do jo bo imel in naj se je udeležim če imam željo in čas. Delavnice sem se udeležila in zame je bila to najboljša odločitev po zelo dogem času. Dogajalo se je ogromno stvari, vendar če bi me zdaj kdo vprašal kaj, nebi znala odgovorit.  Vse kar lahko povem je le to spremenilo je moje življenje. Na delavnici je bilo namreč toliko vsega, da enostavno ne vem kje začet in kje končat. Bistvo je  da se soočiš s sabo in se počutiš kot na vlaku smrti. Konec je pa smeha polen in pozabiš kaj je bilo vmes. Delavnica je trajala pol dneva, vendar se tu ne konča, tu se začne. Soočanje še traja po delavnici kakšnih 20 dni. No vsaj pri meni je bilo tako. Počutila sem se kot  majhna izgubljena punčka, vse je privrelo na površje. Popolnoma vsa zgodba je bila ponovno tu. Vsak moj strah, vsaka obtožba, popolnoma vse. Vse kar sem mislila da sem predelala je bilo ponovno tu. Ti dnevi so bili kako naj rečem, drugačni , polni smeha, joka, straha, nesigurnosti, kot na vrtiljaku čustev je bilo. Veliko sem morala sprejet in se soočiti z vsem, da sem lahko postala približno jaz in sem vsaj bližje temu kaj sem. Sedaj je minil že en mesec od delavnice in komaj sedaj se umirjajo zadeve. Izginile so bolečine, slabost, kaos v glavi. Namreč odražalo se mi močno na telesu, vse čustvene blokade so se poistovetile z mojim telesom. Sedaj se je umirilo in oči so dobile drugega slikarja. Svet zgleda drugačen. Zakaj?  Resnično ne zna povedat. Vidim skozi svoje oči in dušo. Nov človek, kateri  je isti kot je bil, pa vendar popolnoma drugačen. Jaz se jaz ali vsaj dosti bližje sem temu kdo sem. Počutim se dosti bolj doma in opazim življenje in pustim , da me življenje uči. Nisem več v krču, ampak dovoljujem da se stvari odvijajo tako kot se, brez da bi želela to nadzirat. Nima smisla da razglabljam. Namreč ni isto. To moreš izkusit, da lahko dojameš in razumeš. Lahko samo rečem, da je ta delavnica odličen način kako obrnit svet na glavo, ali bolje rečeno na pravo mesto. Meni se je ogromno dogajalo in se mi še, namreč je vse novo. Počutim se kot otrok, ki vidi in dojema stvari prvič. Kot da sem ravnokar prišla na ta svet. Bistvo našega življenja je bit to kar si, ravno to je to za kar večina ljudi strmi.  Cilj je bit Ti, in tudi to je edina naloga v tem svetu, popolnoma nič druga nam ni potrebno, razen tega da živimo sebe. Preprosto a ne? Vem, da ni, koliko se preprosto zdi je moje mnenje, da je to nekaj najtežjega, kar se moremo naučit. Enostavno bit, in dovoliti si živet! Meni osebno je zelo koristilo vse skupaj. Tomaž je ravno oseba, ki pove stvari na tako preprost način, da ravno zaradi tega ker je tako preprosto, nam je težko razumet oziroma dojet. Tu ni več odvisnosti od glave, ni odvisnosti od čustev, je pa zlata sredina, ki odlično deluje v ravnotežju življenja…

To je moja izkušnja, ki me je naredila v to kar sem, ugotovila sem, da je prav se prav in ravno tako kot mora bit. Popolna sredina teme in svetlobe ki je eno. Če si kdo ravno to želi, naj poskusi. Ni lahko in kdo to reče, ne vem kaj govori. Pot je dokaj težka, težka na čustvenem nivoju. Zagotavljam pa da se splača, vredna je vsake solze in skorajšnega obupa. Se pa splača, ker čez čas postane lažje. Vsak začetek je pa kakšen je in vsak ga razume drugače. Ne morem reči kako bo bilo kdo to doživljal. Vem samo da bo na koncu vse drugače… Samo upat si in naredit prvi korak, kasneje gre vse od sebe. Enostavno je in se dogaja kako pač se.

Tomaž tebi pa lahko rečem samo en velik hvala. Hvala da si mi pomagal pri tem in da sem imela to čast te spoznat. Si izjemna duša, ki je tako dobra in nežna, da človek kar uživa samo da je v bližini. J

Oseba 2
Pozdravljeni,

čutim potrebo, da se še enkrat zahvalim in izrazim hvaležnost, da sva se srečala. Sem zelo razumski človek, a pri petdesetih letih, tudi takim uspe sprejeti, da nekaterih stvari ne rabimo postopkovno razumeti, da delujejo.

Ne bom se torej spraševala, zakaj sem dobro spala, zakaj so danes sodelavci komentirali, da kar sijem. Pravzaprav sem ena od srečnežev, ki ima vedno več energije kot običajni ljudje. Ravno zaradi te energije, pa se lotevam stvari, ki so včasih nepredstavljivo zahtevne, tako da je včasih vso potiskanje sebe in ostalih, močno naporno.

Danes sem sproščeno sedela na vseh potrebnih sestankih, ni me stiskalo v prsih zaradi  mnogo neodgovorjenih mailov. Imela sem občutek, da bo vse počakalo, in da se svet ne vrti zaradi mene in se bo vrtel tudi brez mene, če vmes malo predahnem in grem na kosilo, ki ga zaradi številnih obveznosti, ki si jih naprtim, večkrat izpustim (trebušček pa rasteJ)., 

Zelo rada pomagam ljudem, a sama pomoč malo kdaj poiščem. Očitno pa je prišel čas, da jo tudi sama začnem sprejemati in morda sem včeraj naredila prvi korak v to smer.

Ni bil moj namen toliko napisati, a so prsti kar zapisovali misli, ki so prihajale.

Naj vam to sporočilo hvaležnosti polepša dan.

Povsem brez pričakovanja, kako naj bi delavnica potekala, sem bila povsem sproščena in se prepustila k vodenju. Skozi vaje, ki jih je priporočal Tomaž, je fokus kar spolzil v zavedanje celotnega stvarstva in svoje biti, a ko sem to stanje dosegla, sem le nekje bila, nekje, kjer samo SI in nikogar ni. Stanje, ko telesa
ne zaznavaš več, ko ugasnejo misli, ko čustev ni več in ostane le en kanček nečesa, ko se zaveš, da nekaj je in da si nekje prisoten.

Prostor, ki ga drugače v življenju zaznavamo, izgine. Izgine tudi čas. Nič ne nosi pomena, nekako je, a ni potreben. Ničesar ni, le vibracija. Tej vibraciji sem se prepustila v celoti kot rečni tok, ki te nese; vibrira v svojem zaznavanju in čutenju ter se pretaka skozi telo, skozi kožo, skozi vdih in izdih, tako nežno, tako
čisto, počasi, pretočno, a v čutenju sreče in radosti. Čustva, ki so drugačna; lahkotnejša, neobremenjena,
breztežna, jasna.

Skozi besede je težko opisati tovrstno stanje, saj jih opredeljuje umska zaznava in čutila na spomin, vendar če bi lahko primerjala s čimer, da bi lahko vsakdo razumel pomen, bi izpostavila za primer sonce. Sonce sicer lahko vidimo, vendar njegove žarke ne vidimo, lahko pa njegov sij čutimo na koži kot opredeljeno z zaznavo topline. Zavedamo se, da ta toplota prihaja od sonca, čeprav ni direktnega prenosa med človekom in soncem, je razpršeno povsod in čutimo prijetno, toplo.

Isto je pri zavedanju sebe, stanju »zavedanja«. Ko nam uspe izklopiti vsa čutenja in um, nastane občutek
lebdenja v prostoru, ki ga ni in skozi telo nastaja energijska vibracija, ki sije brez vsakršne opredelitve, postavitve, stanja, ki bi ga morali oceniti za neko stanje. In vse to je možno, dokler se ne vključi um, prva misel,...

Med vajami smo imeli dovolj časa, da smo se soočili s samim seboj kot »kdo sem v zavednem stanju«, kako delujem v zunanjem okolju ter se vprašali, kaj je »tisto«, kar nam onemogoča ali blokira za realizacijo vprašanj, potreb in želja, ki jih imamo. Tako smo si postavili »namero«. Za razrešitev morebitne blokade ali vprašanja, smo se soočiti s seboj kot »Jaz sem«, »Višji jaz« kot povsem drugo bitje v polnem zavedanju.

Odgovori so prihajali kot »strela z jasnega«, povsem pretočno in kaj tudi s sliko kot odseki filma. V popolnem opuščanju vsega kar vem in poznam, so bili odgovori povsem jasni in takoj razumljivi. Šele tedaj vidiš, spoznaš, koliko si pravzaprav kompliciramo življenje z nepomembnimi misli, stvarmi ali ko te samo zunanje življenje, s tem tempom, ki je, odpelje povsem drugam, daleč stran od sebe ter spregledaš, kako »stvari« niso zate in zakaj se želje in potrebe ne morejo izpolniti oziroma realizirati.

malo je manjkalo, da bi vstala in zaplesala, pa se mi ni zdelo primerno..ampak se je prebudila stara prijetna strast za gibanjem, miganjem,zbudila se je v meni..spomnilo me je da sem takšna že nekoč davno tega bila,

prebudila se je neka divjost v meni, moja prvinska divjost in lepo jo je bilo spet začutiti..

Malo manj prijetno pa je bilo, ko sem čutila, da vidiš pod čisto vse moje plasti in mi je bilo nerodno. Ja bilo me je sram. In sem zato tako hitro odšla..

Sedaj, toliko časa po delavnici, pa se mi dogaja vedno več takih trenutkov, kadar se poglobim vase, ko sem v tišini sama s sabo, me preveva, preplavlja ta ista energija...

KO ENA DUŠA ŽIVI RESNICO, "ISKRA PRESKOČI" NA MNOGE DRUGE V NJENI BLIŽINI.
Hvala ti.

Vesna Bera

in še pesem, ki sem jo napisala neposredno po delavnici:

Stala si tam, ko sem zaprla vrata pred Svetom, pred vsemi, celo pred tabo, sama pred sabo.
Trkala si. Nič.
Nisi odšla. Vstrajala si. Verjela si, da je vredno. Verjela si, tudi, ko jaz nisem. Verjela si še zame.
Stala si tam, ko sem postavila zid.
Samo kamenje, hlad in mraz. Gola in bosa, vsa sestradana in premražena si stala na drugi strani, a te tudi to ni pregnalo.
Verjela si še bolj.  
Verjela si, da sem vredna.
Stala si tam, tudi, ko sem sezidala trdnjavo. Višji, ko so bilo zidovi, večja je bila tvoja vera.
Našla si skrite stopnice, pa čeprav sem se še kako potrudila, da jih ne bi našel nihče. Nihče več. Nikoli.
Verjela si, da bo sonce nekoč spet posijalo in pogrelo za obzidje.
Vedela si, da je vrednox
in vztrajala do konca.
Takšna pač Si.
Vstrajna.
Neustrašna in neustavljiva.
Odločna. Močna.
Takšna si zame, kadar jaz nisem.
Pokažeš mi, kadar ne vidim.
Poveš mi, kadar ne slišim.
Ponoviš spet in spet, kadar ne slišim spet in spet, ali kadar pozabim.
Ni ti težko. Nikoli.
Potrpežljiva si, kot dobra stara mati.
Nekateri bi me že zdavnaj nekam poslali.
Ti ne.
Ne postavjaš se pred me,
nisi za mano.
Z ramo ob rami sva.
Moja stara znanka si.
Najstarejša.
Ničkoliko življenj sva že skupaj in koliko njih še čaka na naju.
Moja Srčna prijateljica Si.
Prijateljica moje duše.
Moja duša Si.
Dobrodošla.

Na sami delavnici se mi je veliko dogajalo,  cel čas sem se trudila ohranjati pozornost v notranjosti telesa, tokrat sem zares čutila celotno telo najbolj glavo in prsni koš, občutek je bil, kot bi nekaj zelo, zelo težkega odhajalo v slojih. V nekem trenutku sem se ustrašila, ker je bilo res težko, kot bi me prekrival nekakšen temačen težak plašč, prvič sem na delavnici občutila tako težo.
Začutil si moj strah im me pomiril z besedami "ne skrbi". Malo je manjkalo in zagrabila bi me panika lahko bi padla nazaj v um, kar pa bi proces prekiniĺo, vendar pa so me tvoje besede izgovorjene v pravem trenutku spodbudile, (res ti hvala), da procesu zaupam in ne padem v um temveč le s pozornostjo v telesu proces nadaljujem.

Udeležila sem se kar nekaj tvojih delavnic, vendar mi je bila ta res nekaj posebnega ali pa sem bila le pripravljena veliko spustiti.

Tomaž, na tej delavnici se mi je skristaliziralo kako pomembno je kar velikokrat povdarjaš, naj na delavnici ne silimo ne umujemo pretirano ne sprašujemò diskutiramo, dojela sem, da ko bo čas, pravi čas, ko bo pravi trenutek nas boš nagovoril sam,  s točno tistimi besedami, ki jo v določenem trenutku rabimo slišati. Dojela sem zakaj me kdaj preskočiš ali niti ne vprašaš na čem želim delat.
Včasih niti ne rabiš vedet na čem delaš, važno da se stvari luščijo in odhajajo. Včasih je čisto okej biti tiho pravzaprav je to najboljše za sam proces.

Ravno na tej delavnici sem čutila tvojo močno podporo, če me v tistem trenutku ne bi nagovoril, morda bi se vse odvilo drugače. Tako pa sem res čutila tvojo max. podporo in dobila ogromno zaupanja in moči in sem dovolila, da se je težak proces odvil do konca.

T: in kako se to kaže?
A: bolj odprta z ljudmi, zmorem jih hitreje dojeti, razumeti, z njimi komunicirati na njihovem nivoju, v meni je več veselja, bolj sem sproščena, ne skrivam več čisto vsega v sebi..
se pa še vedno kdaj umaknem..in znam tudi reči ne, ko mi kaj ni všeč,  kar prej nisem zmogla
T: zelo dobro
ti je všeč to?
A: ja :)
letos sem veliko dosegla...
T: a lahko to uporabim za pričevanje?
A: lahko :):) saj si zadnje tudi :):)
T: kdaj pa si to opazila?
A: včeraj so me prav opozorile, kako klepetava sem :):)
T: zanimivo :):)
A: sicer pa nekaj dni vidim, da zmorem veliko več ..
in ponoči čutim spremembe..zbujajo me..kot bi  imela delo z energijo :):)
T: kako pa se ti to kaže?
A: kar nekaj noči zapored..odkar sem ti napisala, da se mi dogaja sprememba v trebušni votlini, imam kar večkrat te delavnice z energijo ponoči ali proti jutru :):) Očitno sem takrat najbolj umirjena :):)
T: od kaj pa točno? po kolikih delavnicah?
A: ena osebna v lj, pa tri delavnice mislim..
T: te lahko podpišem?
A: z imenom..:):)
bo dovolj?
T: bo. hvala :):)
A: ☀si..

Andreja, prepis iz Facebook klepeta